Umetna sladila - varnost in tveganja

Leta 2023 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) sladilo aspartam uvrstila na seznam možnih karcinogenov (skupina 2B) – torej snovi, za katere obstajajo omejeni dokazi o rakotvornosti pri ljudeh, ne pa zadostni za potrditev neposredne vzročne povezave.
Ta korak je znova odprl razpravo o varnosti umetnih sladil, ki se uporabljajo že več kot pol stoletja. Čeprav pomagajo zmanjšati vnos sladkorja, raziskave kažejo, da njihovi učinki na zdravje niso enoznačni.

Zakaj po njih nekateri ljudje posegajo

Umetna sladila uporabljamo takrat, ko želimo omejiti sladkor, a ohraniti sladek okus. Najdemo jih v pijačah tipa light ali zero, v žvečilnih gumijih, proteinskih pudingih in sirupih.
Gre za kemično ustvarjene snovi z večkrat višjo sladkostjo od saharoze – in pogosto tudi z ničelno kalorično vrednostjo.

Kaj so in kako delujejo

Umetna sladila so sintetični nadomestki sladkorja, ki se vežejo na iste okušalne receptorje na jeziku kot ogljikovi hidrati. Zaradi tega sprožijo sladek občutek, ne da bi prispevali pomembno energijo.
Njihova zelo visoka sladkost pa lahko moti zaznavanje naravnih okusov – možgani se navadijo na intenzivno sladkost, zato se lahko običajna živila zdijo „premalo sladka“.

Kako se izdelujejo

Vsako sladilo ima svoj kemijski proces izdelave. Tu navedemo nekaj primerov:

• Aspartam (E951) – metilester dipeptida, sestavljenega iz L-asparaginske kisline in L-fenilalanina. Pri razgradnji nastane tudi majhna količina metanola, vendar globoko pod toksičnim pragom.

• Sukraloza (E955) – nastane s kloriranjem saharoze. Večina snovi se ne vsrka in zapusti telo nespremenjena.

• Acesulfam K (E950) – sintetizira se z metilacijo oksatiazina in nevtralizacijo s kalijem. Pogosto se kombinira z aspartamom, da se izravna grenak priokus.

Najpogosteje uporabljena umetna sladila

Ali so varna?

Trenutno sedanji dokazi niso dovolj močni, da bi dokazali, da bi običajna količina aspartama ali drugih dovoljenih sladil imela rakotvoren učinek.

• „Odmerek naredi strup“: običajen človek bi moral popiti približno 17–18 pločevink dietne kole dnevno, da bi dosegel mejo sprejemljivega dnevnega vnosa (ADI).

• Opazovalne študije niso vzročne: študije, ki so našle povezavo (korelacijo) z rakom, ne dokazujejo vzroka (vzročnosti) – nanje lahko vplivajo drugi dejavniki (prehrana, življenjski slog).

• EFSA in FDA še vedno potrjujeta, da so aspartam in druga sladila varna v okviru dovoljenega ADI.

Tveganja dolgotrajnega uživanja

Na podlagi trenutnih spoznanj je treba upoštevati tri glavna področja:

1. Črevesni mikrobiom – nekatera sladila lahko spremenijo sestavo črevesne mikroflore, kar lahko vpliva na toleranco glukoze in presnovo.

2. Okušalna prilagoditev – pogost stik z ekstremno sladkostjo zmanjša občutljivost na naravno sladka živila.

3. Kompenzacija kalorij – ljudje, ki pijejo „zero“ pijače, lahko podzavestno povečajo vnos kalorij iz drugih virov.

Za zdaj ne obstajajo prepričljivi dokazi, da bi običajno uživanje umetnih sladil povzročalo raka, debelost ali metabolični sindrom – a tudi ne, da bi bila njihova dolgotrajna uporaba povsem brez tveganja.

Naravne alternative

Steviol glikozidi (E960) so naravna sladila, pridobljena iz rastline Stevia rebaudiana. So približno 200-krat slajši od sladkorja, ne vsebujejo kalorij in so primerni tudi za diabetike.

Po pregledni študiji Ruiz-Ojeda et al. (2019) se steviol glikozidi ne vsrkajo v tankem črevesu, temveč šele v debelem, kjer jih črevesne bakterije razgradijo v steviol. Ta proces lahko rahlo vpliva na sestavo črevesnega mikrobioma, zlasti bakterije rodu Bacteroides, ki sodelujejo pri njihovi razgradnji.
Te spremembe pa so zelo majhne in klinično nepomembne, vpliv stevije na črevesno mikrobioto pa za zdaj ni bil dovolj raziskan.

V primerjavi z nekaterimi sintetičnimi sladili – na primer saharinom ali sukralozo, ki lahko mikrobiom motita izraziteje – se stevija zdi kot bolj prijazna izbira. Kljub temu je priporočljivo upoštevati priporočen dnevni vnos (ADI) 4 mg/kg telesne teže, ki ga je določila Evropska komisija.

Povzetek in priporočila

Umetna sladila so lahko koristno orodje, če se trudiš omejiti vnos sladkorja in ohraniti stabilno telesno težo. Pomagajo zmanjšati energijski vnos, ne vplivajo neposredno na raven glukoze in lahko olajšajo prehod od presladkanih pijač k bolj uravnoteženi prehrani.

Po drugi strani pa niso brez omejitev. Pogosto uživanje močno sladkih izdelkov lahko moti naravno zaznavanje okusa, vpliva na črevesni mikrobiom in vodi do kompenzacije kalorij – torej do tega, da človek „prihranjeno“ energijo preprosto nadoknadi drugje.

Z dolgoročnega vidika torej velja, da čeprav so umetna sladila pri običajni uporabi obravnavana kot varna, ni priporočljivo se nanje zanašati kot na trajno rešitev.

Če imaš zaradi aspartama ali umetnih sladil pomisleke, je mogoče omejiti njihovo količino ali jih nadomestiti z naravnimi neenergijskimi sladili.

Viri

1. World Health Organization (2023): Aspartame hazard and risk assessment results.

2. Mooradian A.D., Smith M., Tokuda M. (2017): The role of artificial and natural sweeteners in reducing the consumption of table sugar. Clinical Nutrition ESPEN, 21, 1–8.

3. Kossiva L., et al. (2024): Chronic Use of Artificial Sweeteners: Pros and Cons. Frontiers in Nutrition, PMC11435027.

4. Ruiz-Ojeda F. J., et al. (2019): Effects of Sweeteners on the Gut Microbiota: A Review of Experimental Studies and Clinical Trials. Advances in Nutrition, PMC6363527.